040 793 666  Delovni čas po dogovoru. Obvezna predhodna naročila!    

 

carpal tunnel.jpg

Sindrom zapestnega prehoda ali sindrom karpalnega kanala (carpal tunnel syndrome) je najpogostejša utesnitvena nevropatija. Raziskave so pokazale, da se pojavlja pri približno 5,8 odstotka žensk in 0,6 odstotka moških. Je idiopatska mediana nevropatija v zapestnem prehodu. Patofiziologija še ni povsem pojasnjena, vendar jo lahko obravnavamo kot pritisk na mediani živec, ki potuje skozi zapestni prehod. Glavni simptom zapestnega prehoda je omrtvičenost palca, kazalca, sredinca ter radialne polovice prstanca. Omrtvičenost se navadno pojavi med spanjem, ko je zapestje ponavadi upognjeno. Dolgotrajen sindrom zapestnega prehoda lahko vodi v trajno poškodbo živca, konstantno omrtvičenost in atrofijo nekaterih mišic v dlani.

carpal1.jpg

Zapestni prehod ali karpalni tunel imenujemo prehod skozi zapestje v dlan, ki ga sestavljajo kosti zapestja na eni strani, ter prečni karpalni ligament (transverse carpal ligament), ki ga tudi imenujemo fleksorni retinaculum, na drugi strani. Prečni karpalni ligament se pripenja na os.pisiforme in os.hamatum na medialni strani ter os.trapezium in os.naviculare (scaphoid) na lateralni strani. Skozi tunel poteka mediani živec in devet kit fleksorjev prstov (štiri kite flexor digitorum superficialis, štiri kite flexor digitorum profundus ter kita flexor policis longus).

Sindrom zapestnega prehoda nastane, ko pride do utesnitve medianega živca pod prečnim karpalnim ligamentom oziroma fleksornim retinakulom. Mediani živec poteka skozi prehod najbolj površinsko, zato je toliko bolj podvržen pritiskom in poškodbam. Po prehodu skozi zapestni tunel, mediani živec poteka v prste roke in sicer v palec, kazalec, sredinec in lateralno stran prstanca.

carpal3.jpg


Vzrok večine primerov sindroma karpalnega kanala ja neznan ali idiopatski. Sindrom je lahko povezan s katerim koli stanjem, ki povzroča pritisk na mediani živec v zapestju. Nekatera pogostejša stanja, ki lahko povzročijo sindrom karpalnega kanala, so debelost, hipotiroidizem, artritis, diabetes ter travma. Drugi vzroki vključujejo intrinzične faktorje, ki izvajajo pritisk znotraj karpalnega kanala, ter ekstrinzične faktorje, ki izvajajo pritisk izven kanala. Ti vzroki vključujejo benigne tumorje, kot so lipomi, ganglioni ter vaskularne deformacije. Sindrom karpalnega tunela je lahko izzvan s ponavljajočimi gibi ter silovito uporabo rok in zapestja v industrijskih panogah. Na nastanek sindroma pa lahko vpliva tudi dednost, velikost karpalnega kanala, lokalne in sistemske bolezni ter določene navade.    

Primeri vključujejo:

  • Revmatoidni artritis in ostale bolezni, ki povzročajo vnetje pregibnih vezi.
  • Pri nosečnosti in hipotiroidizmu se tekočina nabira v tkivu, zaradi česar oteče tenosinovitis.
  • Pri nosečnicah zaradi hormonskih sprememb in zadrževanja vode.
  • Prehodne poškodbe z zlomom zapestja.
  • Zdravstvene motnje, ki vodijo do zadrževanja tekočin (inflamatorni artritis, sladkorna bolezen, hipotiroidizem, uporaba kortikosteroidov in estrogenov…).
  • Sindrom karpalnega kanala je povezan s ponavljajočimi dejavnostmi roke in zapestja.
  • Akromegalija (nepravilnost izločanja rasnega hormona).
  • Debelost lahko poveča tveganje za sindrom karpalnega kanala.

Značilna je pekoča bolečina in mravljinčenje v področju, ki ga oživčuje mediani živec v dlani. Simptomi so izrazitejši ponoči in pogosto zbujajo bolnike. Bolečina se lahko širi po volarnem delu podlahti proti rami. Pogosto se pojavi tudi nespretnost pri finih gibih, zmanjšana mišična moč ter zmanjšanje občutka za dotik (padanje predmetov iz rok).

Težave so bolj izrazite pri opravilih, kjer je zapestje v iztegnjenem položaju (vožnja s kolesom…). Pri pregledu se ugotovi zmanjšanje občutka na dotik ter atrofijo tenarjevega mišičja pri napredovalih oblikah.

carpal4.jpg

Diagnozo postavimo s RTG slikanjem zapestja ter elektromiografsko preiskavo. Opravimo tudi posebne teste kot so Tinelov test, Phalenov test ter stresni test medianega živca Poznamo še ostale teste (Durkan's carpal compression test, Tourniquet test, hand elevation test, flick sign), ki pa niso povsem zanesljivi in so stvar razprav.

Za določitev diagnoze sindroma zapestnega prehoda je potrebna natančna preiskava vseh možnih faktorjev, saj se simptomi lahko pojavijo zaradi diabetične nevropatije, utesnitve korenin vratnih živcev, sindroma mišice pronator ali sindroma utesnitve sprednjega interosalnega živca.

Pacientu najprej priporočimo razbremenitev rok (zmanjšanje obremenitve rok, prilagoditev delovnega mesta, spremembo dejavnosti…). V primeru izrazitih nočnih težav zdravnik pogosto predpiše nošenje opornice. Pacientom so poleg opornice na voljo tudi vaje za zapestje ter fizikalna terapija.

 

Viri:  

Orthopod, MMG 2003

Utesnitveni sindromi zgornjega uda, seminarska naloga SFD, AMT 2014