040 793 666  Delovni čas po dogovoru. Obvezna predhodna naročila!    

 

Iliotibialni sindrom nastane pri aktivnostih, kjer prihaja do ponavljajočih gibih fleksije in ekstenzije kolena, pri katerem pride do trenja iliotibialnega traktusa ob lateralni epikondil stegnenice. To povzroča iritacijo in vnetje traktusa ali posledično do vnetja burze. Gre za značilen sindrom, ki se pojavlja ne le pri tekačih, temveč tudi pri ostalih športnikih, pri katerih je tek sestavni del športne aktivnosti.

Iliotibialni traktus je zadebelitev fascije, ki izvira iz kolčnega grebena in poteka vzdolž lateralne strani stegnenice in se narašča na lateralni kondil golenice. V višini velikega trohanterja stegnenice se v traktus prirašča tetiva mišice tensor fasciae latae in zadaj površinski tetivni sloj mišice gluteus maximus. Tekom aktivnosti je traktus gibljiv, med samo fleksijo in ekstenzijo pa tako lahko prihaja do trenja traktusa ob lateralni epikondil, kar povzroči iritacijo in vnetni odgovor. Glede na to, da sindrom nastane kot posledica delovanja zunanjih sil – trenja, se iliotibialni sindrom uvršča med preobremenitvene sindrome z eksogenim mehanizmom nastanka.

Vzrok za nastanek sindroma je multifaktorski, kar pomeni, da lahko na pojav sindroma vpliva več dejavnikov. Največkrat je povezan z napakami v treningu in anatomskimi odstopanji področja iliotibialnega trakta. Varus kolena, deformacije stopala, pretirana napetost traktusa, pretrda podlaga za tek, napačna ali obrabljena športna obutev so faktorji, ki vplivajo na nastanek iliotibialnega sindroma. Med rizične faktorje sodijo tudi šibke mišice fleksorjev in ekstenzorjev kolka ter abduktorjev kolka. Krepitev abduktorjev kolka povzroči izboljšanje rezultatov zdravljenja iliotibialnega sindroma. Največ poudarka je potrebno nameniti lateralnim glutealnim mišicam. Če so te mišice slabe, med fazo opore pri teku pride do zmanjšanja zmožnosti stabilizacije medenice in ekscentrične kontrole nad abdukcijo stegnenice. Kot rezultat, druge mišice kompenzirajo, kar povzroči prekomeren tonus mehkega tkiva in fascialno utesnitev.

Za iliotibialni sindrom je značilna bolečina na lateralni strani kolena nad sklepno špranjo. Bolečina se širi v smeri proksimalno – distalno vzdolž lateralnega kondila stegnenice. V redkih primerih se bolečina širi nižje do narastišča traktusa na golenici. Na začetku se bolečina pojavi po športni aktivnosti, ko se ponavljajoče izvaja gibe fleksije in ekstenzije v kolenskem sklepu. Bolečina je blaga in običajno izgine po nekaj urah počitka. V naslednji fazi se bolečina pojavi na začetku aktivnosti, izgine po ogrevanju in se ponovno pojavi po koncu aktivnosti. Nadaljni razvoj sindroma je bolečina na začetku aktivnosti, med samo aktivnostjo in na koncu aktivnosti se bolečina še poveča. V zadnjem stadiju bolečina ovira že normalno hojo. Pri postavljanju diagnoze so tako pomembni podatki o času pojava bolečine.

V diferencialni diagnostiki je potrebno pomisliti tudi na okvare drugih struktur kolenskega sklepa, katerih značilen simptom je bolečina na lateralni strani kolena. To so tendinopatija mišice biceps femoris, sindrom mišice popliteus, poškodba lateralnega meniskusa, degenerativne spremembe lateralnega meniskusa, cista lateralnega meniskusa, poškodba lateralnega kolateralnega ligamenta, hondromalacija pogačice, artrotične spremembe kolena in ostalo.

Prav tako je pomembno terstirati prožnost mišic soleus in gastrochnemius. Če sta ti dve mišici napeti med biomehaniko zaprte kinematične verige, bo imel poškodovanec zmanjšano dorzalno fleksijo v gležnju kar povzroča povečano pronacijo v gležnju in fleksijo v kolku.

Program zdravljenja obsega kratkotrajno prenehanje oziroma sprememba športne aktivnosti, raztezne vaje iliotibialnega traktusa, ocena in terapija porušene biomehanike telesa (stopalo, koleno, medenica, sakroiliakalni sklep…), odprava napak med treningom, pregled biomehanike teka, pregled športne obutve…

V začetnih stadijih sindroma ni potrebno prenehanje športne aktivnosti, temveč je potrebno treninge prilagoditi. Ko bolečina izgine so potrebne krepilne vaje, predvsem za mišico gluteus medius. Vrnitev k teku (aktivnosti) po zdravljeni poškodbi se priporoča takrat, ko je oseba sposobna izvajati vse predpisane vaje brez pojava bolečin. Vrnitev mora biti postopna, kar pomeni da se obremenitev s časom povečuje (najprej tečemo krajši čas, nato čas podaljšujemo).

Velika pomembnost za preventivo je ugotavljanje povzročiteljev ter njihovo odpravljanje. Najbolj pogosti povzročitelji iliotibialnega sindroma so torej:

  • pretirana pronacija stopala tekom teka,
  • napake v samem treningu,
  • genu varum,
  • prekomerna napetost iliotibialnega traktusa,
  • neravna trda podlaga...

Viri:

  1. Strukturalnofunkcionalna diagnostika, Akademija za manualno terapijo, Ljubljana
  2. Preobremenitveni sindromi spodnjega uda, Miha Bevc