Zato ni presenetljivo, da se lahko bolečina pojavi pri nogometu, hokeju, rokometu in drugih športih, pri katerih so pogosti hitri večsmerni gibi.

Vendar bolečina v dimljah ni ena sama diagnoza. Podobne simptome lahko povzročajo različna tkiva in stanja, zato je koristno najprej ugotoviti, kakšen vzorec težav ima posameznik.

Pri športnikih so adduktorji pogosto vključeni v težave z dimljami. Te mišice so močno obremenjene pri brcanju, hitri spremembi smeri, pospeševanju in stabilizaciji spodnjega uda.

Težave se lahko pojavijo nenadoma po večji obremenitvi, pogosto pa se razvijajo postopoma. Športnik lahko sprva čuti le blago nelagodje po treningu, pozneje pa se simptomi začnejo pojavljati že med aktivnostjo.

Starejše razlage so bolečino v dimljah pogosto pripisovale »mišičnemu neravnovesju«, položaju medenice, razliki v dolžini nog, deformacijam stopala ali nestabilnosti sakroiliakalnega sklepa. Takšnih posameznih dejavnikov ne moremo preprosto obravnavati kot vzrok težave.

Pri postopno nastalih težavah lahko športnik sprva občuti bolečino šele po treningu. Če obremenitve ostajajo večje od trenutne tolerance tkiv, se lahko simptomi začnejo pojavljati prej med aktivnostjo in trajajo dlje po njej.

Bolečina lahko postane izrazitejša pri teku, brcanju, spremembah smeri, vstajanju, hitrih gibih ali drugih dejavnostih, ki močneje obremenjujejo področje dimelj.

Natančen vzorec je odvisen od vrste težave, zato ni smiselno vseh bolečin v dimljah obravnavati na enak način.

Pregled se začne z anamnezo: kako so se težave začele, kje je bolečina, kateri gibi jo izzovejo, kako se odziva na športno obremenitev in ali so prisotni še drugi simptomi.

Pri večini športnih težav v dimljah popolna prekinitev vseh aktivnosti ni nujna. Pogosto je smiselneje začasno zmanjšati dejavnosti, ki močno izzovejo simptome, in hkrati ohraniti telesno aktivnost v obsegu, ki ga posameznik dobro prenaša.

Raztezanje je lahko prijetno in lahko začasno izboljša občutek gibljivosti, vendar pri dolgotrajnejši športni bolečini v dimljah ni nujno glavni del rehabilitacije.

Pomembnejše je, da mišice postopoma ponovno razvijejo sposobnost ustvarjanja in prenašanja sil, ki jih zahteva šport. Zato ima progresivna vadba za moč pogosto pomembnejšo vlogo kot pogosto pasivno raztezanje.

Pri športih z velikimi obremenitvami dimelj je smiselno v program vključiti vaje za adduktorje. Ena od možnosti je postopno stopnjevanje vaj, kot je Copenhagen adduction, vendar izbiro in zahtevnost prilagodimo posamezniku.

Preventiva ni samo ena vaja. Pomembni so tudi celotna telesna pripravljenost, ustrezno stopnjevanje treninga, regeneracija in priprava na specifične zahteve športa.

Masaža lahko pri nekaterih športnikih zmanjša občutek napetosti in nelagodja ter predstavlja prijeten del regeneracije. Obravnava se lahko prilagodi adduktorjem, stegnu, kolku in drugim obremenjenim predelom.

Ni pa njen namen »poravnati medenice«, popraviti sakroiliakalnega sklepa ali odstraniti domnevno mišično neravnovesje. Pri dolgotrajni športni bolečini ima praviloma pomembnejšo vlogo postopno obremenjevanje in vračanje telesne zmogljivosti.

Bolečina v dimljah pri športniku je pogosto posledica več dejavnikov. Namesto iskanja ene anatomske nepravilnosti je koristneje ugotoviti, katere obremenitve trenutno povzročajo težave in katere sposobnosti mora posameznik ponovno razviti.

Pri športnih težavah je dolgoročni cilj vrnitev k teku, spremembam smeri, brcanju in drugim zahtevam športa. Zato mora tudi rehabilitacija telo postopoma pripraviti prav na te obremenitve.