Cupping oziroma terapija z ventuzami je tradicionalna metoda, ki se v različnih oblikah uporablja že več tisoč let. Čeprav jo danes številni prepoznajo predvsem po značilnih okroglih sledeh na koži športnikov, ima metoda precej daljšo zgodovino in pomembno mesto v različnih tradicionalnih zdravilskih sistemih, posebej v tradicionalni kitajski medicini.
Cupping oziroma terapija z ventuzami: tradicionalna metoda skozi pogled sodobne znanosti
Osnovno načelo cuppinga je preprosto. Na kožo namestimo posebno posodico oziroma ventuzo, v kateri ustvarimo podtlak. Kožo in površinska tkiva podtlak povleče navzgor, po odstranitvi ventuze pa lahko ostanejo značilne okrogle sledi.
Tradicionalne razlage učinke ventuz povezujejo s pretokom qi, krvjo in odpravljanjem zastojev. Sodobna znanost uporablja drugačen okvir razlage ter proučuje predvsem mehanske učinke podtlaka, lokalno prekrvavitev, senzorični sistem in možne mehanizme modulacije bolečine.
Gre torej za metodo, pri kateri se srečujeta dolgoletna tradicionalna uporaba in vse več sodobnih raziskav. Kaj lahko danes o cuppingu povemo z obeh vidikov?
Metoda z večtisočletno zgodovino
Cupping ni novodobna metoda. Različne oblike uporabe ventuz poznajo številne kulture, uporabljale pa so se na Kitajskem, Bližnjem vzhodu in v drugih delih sveta. Zgodovina njihove uporabe sega več tisoč let v preteklost (Al-Bedah idr., 2018; Mohamed idr., 2022).
Posebno mesto imajo ventuze v tradicionalni kitajski medicini. V njenem tradicionalnem modelu je zdravje povezano z uravnoteženim in nemotenim pretokom življenjske energije qi ter krvi skozi telo.
Ventuze se lahko nameščajo na določene akupunkturne točke ali vzdolž tradicionalno opisanih meridianov. Njihov namen je po tradicionalnem razumevanju spodbujanje pretoka qi in krvi, zmanjševanje zastojev ter ponovno vzpostavljanje ravnovesja.
Dva pogleda na isto metodo
Koncepti qi, meridianov in zastojev izhajajo iz tradicionalnega medicinskega sistema. Sodobna biomedicina učinke ventuz razlaga z anatomskimi, fiziološkimi in nevrofiziološkimi procesi. Tradicionalni in sodobni model zato uporabljata različen jezik za opisovanje metode.
Kako delujejo ventuze?
Pri cuppingu se v ventuzi ustvari negativen tlak oziroma podtlak. Zaradi razlike med tlakom v ventuzi in okolici se koža in površinska podkožna tkiva privzdignejo.
Prav v tem se cupping razlikuje od številnih drugih manualnih pristopov. Pri klasični masaži na tkivo večinoma delujemo s pritiskom, gnetenjem in drsenjem, pri ventuzah pa podtlak tkivo povleče v nasprotni smeri.
Takšen mehanski dražljaj povzroči deformacijo kože in podkožnih tkiv ter vpliva na lokalne kapilare in krvni obtok. Raziskave opisujejo povečanje lokalnega pretoka krvi in spremembe mikrocirkulacije na mestu aplikacije (Mehta in Dhapte, 2015; Lowe, 2017).
Jakost odziva je odvisna od velikosti ventuze, ustvarjenega podtlaka, trajanja aplikacije, mesta namestitve in individualnih značilnosti tkiva.
Mehanski učinek
Podtlak privzdigne kožo in površinska tkiva ter ustvari drugačen mehanski dražljaj kot običajen pritisk pri masaži.
Prekrvavitev
Na mestu aplikacije se lahko poveča lokalni pretok krvi in spremeni mikrocirkulacija.
Senzorični dražljaj
Raztezanje kože in površinskih tkiv predstavlja izrazit senzorični dražljaj, ki lahko vpliva na zaznavanje bolečine in napetosti.
Zakaj po ventuzah ostanejo temni krogi?
Rdeče, modrikaste ali vijolične sledi so najbolj prepoznaven znak uporabe ventuz. Nastanejo zaradi odziva kože in drobnih krvnih žil na podtlak.
Negativen tlak vpliva na kapilare in pri dovolj močnem ali dolgotrajnem delovanju lahko povzroči prehod krvi iz drobnih žil v okoliško tkivo. Tako nastanejo značilne obarvane sledi, ki nato postopoma zbledijo (Lowe, 2017).
V tradicionalnih razlagah se barva in intenzivnost sledi lahko povezujeta z zastoji ter stanjem pretoka qi in krvi na obravnavanem področju.
Sodobna fiziologija sledi pojasnjuje predvsem kot lokalni odziv kože, kapilar in površinskih tkiv na mehansko delovanje podtlaka.
Pomembno je razlikovati razlagi
Tradicionalna interpretacija sledi in sodobna fiziološka razlaga izhajata iz različnih modelov. Sodobni dokazi dobro podpirajo nastanek lokalnega žilnega in tkivnega odziva, medtem ko tradicionalni koncept zastojev pripada okviru tradicionalne kitajske medicine.
Suhi, drsni in mokri cupping
V praksi poznamo več načinov uporabe ventuz, zato izraz cupping ne pomeni vedno popolnoma enakega postopka.
Suhi cupping
Pri suhem cuppingu ventuzo namestimo na nepoškodovano kožo in ustvarimo podtlak. Ventuza lahko določen čas ostane na istem mestu.
Drsni cupping
Pri drsni oziroma masažni uporabi se po nanosu ustreznega sredstva ventuza premika po površini kože. S tem združujemo podtlak in gibanje po obravnavanem področju.
Mokri cupping
Pri mokrem cuppingu oziroma wet cuppingu se koža površinsko poškoduje in z uporabo ventuze povzroči iztekanje manjše količine krvi. Ker gre za invazivnejšo metodo, zahteva ustrezne higienske in varnostne postopke ter je ne moremo povsem enačiti s suhim cuppingom.
Cupping in lokalna prekrvavitev
Eden najbolj neposredno opazovanih fizioloških učinkov ventuz je sprememba lokalnega krvnega obtoka.
Podtlak razteza kožo in vpliva na drobne krvne žile. Raziskovalci so opisali povečanje lokalnega pretoka krvi ter spremembe mikrocirkulacije na mestu aplikacije (Cui in Cui, 2012; Lowe, 2017).
To je lahko tudi eden izmed razlogov za občutek toplote, ki ga nekateri ljudje zaznajo med obravnavo ali po njej.
V literaturi se raziskujejo tudi drugi možni mehanizmi, med njimi vpliv na dušikov oksid, lokalne vnetne procese, imunske odzive in nevrofiziološke mehanizme (Al-Bedah idr., 2018; Hou idr., 2021).
Sodobna razlaga delovanja cuppinga zato vključuje predvsem kombinacijo mehanskega dražljaja, lokalnih cirkulacijskih sprememb in senzorične stimulacije.
Kako lahko cupping vpliva na bolečino?
Bolečina je kompleksna izkušnja, pri kateri poleg stanja tkiv sodelujejo periferni in osrednji živčni sistem, pretekle izkušnje, pričakovanja, stres, čustveno stanje in številni drugi dejavniki.
Cupping predstavlja izrazit senzorični dražljaj. Raztezanje kože in podkožnih tkiv aktivira senzorične receptorje, informacije pa se po perifernih živcih prenašajo proti hrbtenjači in možganom.
Med možnimi razlagami analgetičnega učinka raziskovalci omenjajo modulacijo senzoričnih informacij, mehanizme zaviranja bolečine ter spremembe lokalnega tkivnega okolja (Al-Bedah idr., 2018).
Na izkušnjo obravnave lahko vplivajo tudi sprostitev, občutek toplote, pričakovanja posameznika in celoten kontekst obravnave. To ni značilno samo za cupping, ampak je pomemben del številnih manualnih in drugih terapevtskih pristopov.
Kaj kažejo novejše raziskave?
Raziskovanje cuppinga se je v zadnjih letih precej razširilo. Posebej zanimivi so rezultati pri mišično-skeletnih bolečinah.
Jia in sodelavci (2025) so v sistematičnem pregledu in metaanalizi randomiziranih kontroliranih raziskav analizirali učinke cuppinga pri kronični mišično-skeletni bolečini.
raziskav
V kvantitativno analizo je bilo vključenih deset raziskav kronične mišično-skeletne bolečine.
Bolečina
Skupna analiza je pokazala statistično pomembno zmanjšanje intenzivnosti bolečine pri cuppingu v primerjavi s kontrolnimi skupinami.
Zmerna kakovost
Stopnja zaupanja v dokaz za zmanjšanje intenzivnosti bolečine je bila ocenjena kot zmerna.
Rezultat je pomemben, saj kaže, da korist cuppinga pri bolečini ni podprta samo s tradicionalno uporabo in individualnimi izkušnjami, ampak jo zaznavajo tudi sodobne randomizirane raziskave in njihove metaanalize.
Hkrati je pomembno pravilno razumeti meje teh ugotovitev. Med raziskavami je bila velika heterogenost, kar pomeni, da so se razlikovali udeleženci, vrste cuppinga, protokoli in kontrolni pristopi. Pri funkcionalni oviranosti in duševnem zdravju ta metaanaliza ni pokazala statistično pomembnega skupnega učinka (Jia idr., 2025).
Kaj lahko iz tega sklepamo?
Trenutni dokazi podpirajo cupping predvsem kot možen pristop za zmanjševanje intenzivnosti mišično-skeletne bolečine. Za druge klinične izide potrebujemo še več kakovostnih in med seboj primerljivih raziskav.
Kaj kažejo raziskave pri bolečini v križu?
Bolečina v križu je eno najbolj raziskanih področij uporabe ventuz.
Že starejše metaanalize so pokazale zmanjšanje bolečine pri uporabi cuppinga, čeprav so avtorji opozarjali na razlike med raziskavami in tveganje pristranskosti (Wang idr., 2017; Moura idr., 2018).
Pomembne dodatne podatke je prinesel novejši sistematični pregled in metaanaliza randomiziranih kontroliranih raziskav, objavljen leta 2024. Vključenih je bilo 11 raziskav z 921 udeleženci (Zhang idr., 2024).
Avtorji so ugotovili, da je cupping v skupni analizi zmanjšal bolečino v obdobju od dveh do osmih tednov po intervenciji. Pri nekaterih analizah so ugotovili tudi izboljšanje funkcionalne oviranosti ob poznejšem spremljanju.
Rezultati niso bili enaki pri vseh vrstah bolečine v križu, načinih uporabe ventuz in časih spremljanja. Med raziskavami je bila prisotna precejšnja heterogenost, zato avtorji poudarjajo potrebo po bolj standardiziranih protokolih.
Obetavni, vendar ne dokončni rezultati
Raziskave pri bolečini v križu kažejo obetavne rezultate, predvsem pri zmanjševanju bolečine. Hkrati še nimamo enotnega protokola, ki bi določal optimalno jakost podtlaka, trajanje, število ventuz, mesto aplikacije in pogostost obravnav.
Zakaj se lahko po cuppingu počutimo bolj sproščeno?
Po uporabi ventuz nekateri ljudje opisujejo občutek zmanjšane napetosti, toplote, sproščenosti ali lažjega gibanja.
Če se po obravnavi zmanjša bolečina ali občutek napetosti, lahko posameznik gib izvede bolj sproščeno in z manj zaščitnega mišičnega odziva. K občutku večje gibljivosti lahko zato prispeva več medsebojno povezanih mehanizmov.
V manualnih pristopih se cupping pogosto uporablja tudi z namenom vplivanja na površinska mehka tkiva in fascialni sistem. Sodobne raziskave potrjujejo mehansko deformacijo površinskih tkiv, medtem ko natančni dolgoročni učinki na fascialno tkivo še niso dovolj raziskani.
Namesto ene same razlage je zato smiselno učinek cuppinga razumeti kot kombinacijo mehanskih, senzoričnih, cirkulacijskih in nevrofizioloških odzivov.
Zakaj cupping uporabljajo tudi športniki?
Širša javnost je cupping v zadnjih letih pogosto opazila prav pri vrhunskih športnikih, pri katerih so bile vidne značilne okrogle sledi ventuz.
V športnem in manualnem okolju se cupping uporablja predvsem kot dopolnilni pristop pri občutku mišične napetosti, bolečini, sprostitvi in regeneraciji.
Pri športniku je cupping smiselno razumeti kot enega izmed možnih regeneracijskih ali simptomatskih pristopov, ki se lahko uporablja skupaj z ustreznim gibanjem, spanjem, prehrano, načrtovanjem obremenitev in drugimi regeneracijskimi strategijami.
Je cupping varen?
Pri pravilno izvedenem suhem cuppingu so pričakovani učinki predvsem lokalni. Najbolj značilne so začasne okrogle kožne sledi, možni pa so tudi občutljivost in blago nelagodje na mestu aplikacije.
Pri uporabi ognja za ustvarjanje podtlaka obstaja nevarnost opeklin, zato je pomembna pravilna tehnika izvajanja.
Mokri cupping je invazivnejši, saj vključuje poškodovanje kože, zato zahteva strožje higienske postopke in prinaša dodatna tveganja, kot sta krvavitev in okužba.
Posebna previdnost je smiselna pri poškodovani ali okuženi koži, nekaterih kožnih obolenjih, motnjah strjevanja krvi in pri uporabi zdravil, ki pomembno vplivajo na strjevanje krvi.
Kam lahko cupping umestimo danes?
Cupping ima nekaj, česar številni sodobni pristopi nimajo – zelo dolgo zgodovino praktične uporabe. Tradicionalna uporaba sama po sebi sicer ne more nadomestiti kliničnih raziskav, predstavlja pa pomemben del zgodovine in razvoja metode.
Danes temu dodajamo sodobna spoznanja. Vemo, da podtlak povzroči resničen mehanski dražljaj kože in površinskih tkiv, vpliva na lokalno prekrvavitev ter aktivira senzorični sistem.
Še pomembneje je, da klinične raziskave kažejo koristi pri zmanjševanju bolečine. Najnovejša metaanaliza pri kronični mišično-skeletni bolečini je pokazala statistično pomembno zmanjšanje intenzivnosti bolečine z zmerno kakovostjo dokazov (Jia idr., 2025).
Pri bolečini v križu so prav tako objavljeni pozitivni rezultati, čeprav se učinki razlikujejo glede na vrsto cuppinga, trajanje spremljanja, mesto aplikacije in značilnosti posamezne skupine bolnikov (Zhang idr., 2024).
Cupping kot del širšega pristopa
Cupping lahko zato razumemo kot dopolnilni pristop za zmanjševanje bolečine, občutka napetosti in podporo sprostitvi. Posebej smiselno ga je vključevati v širšo obravnavo, prilagojeno potrebam posameznika.
Pri dolgotrajnih mišično-skeletnih težavah imajo ob njem pomembno mesto tudi gibanje, postopno prilagajanje obremenitev, telesna vadba, kakovosten spanec, regeneracija in drugi dejavniki, ki vplivajo na bolečino ter funkcionalno sposobnost.
Ventuze lahko pri nekaterih ljudeh predstavljajo prijeten in koristen del takšnega celostnega pristopa.
Med tradicijo in sodobnimi dokazi
Cupping je dober primer metode, pri kateri se srečujeta tradicionalno znanje in sodobno raziskovanje.
Tradicionalna kitajska medicina učinke ventuz opisuje skozi pretok qi in krvi, meridiane ter zmanjševanje zastojev. Sodobna znanost uporablja drugačen jezik ter raziskuje podtlak, mehansko deformacijo tkiva, lokalni krvni obtok, senzorično stimulacijo in modulacijo bolečine.
Ta dva pogleda ni treba enačiti. Vsak izhaja iz svojega modela razumevanja telesa. Za sodobno uporabo pa je posebej zanimivo, da poleg dolge tradicije danes obstajajo tudi klinične raziskave, ki kažejo koristne učinke cuppinga predvsem pri zmanjševanju nekaterih vrst mišično-skeletne bolečine.
Dokazi še niso enako močni za vse težave in vse načine uporabe ventuz, raziskave pa se med seboj precej razlikujejo. To je predvsem razlog za nadaljnje raziskovanje optimalnih protokolov, ne pa razlog za zanemarjanje rezultatov, ki jih že imamo.
Cupping ima zato lahko svoje mesto kot dopolnilna metoda, zlasti kadar ga uporabljamo premišljeno, varno in kot del širšega pristopa k dobremu počutju ter obvladovanju mišično-skeletnih težav.
Al-Bedah, A. M. N., Elsubai, I. S., Qureshi, N. A., idr. (2018). The medical perspective of cupping therapy: Effects and mechanisms of action. Journal of Traditional and Complementary Medicine, 9(2), 90–97.
Cui, S., & Cui, J. (2012). Progress of researches on the mechanism of cupping therapy. Zhen Ci Yan Jiu, 37(6), 506–510.
Hou, X., Bai, Z. M., & Liu, J. M. (2021). Physiological mechanisms and clinical research progress of cupping therapy. Zhen Ci Yan Jiu, 46(3), 254–258.
Jia, Y., Dong, X., Chai, Y., Bai, Z., Sun, T., & Hou, X. (2025). Effects of cupping therapy on chronic musculoskeletal pain and collateral problems: a systematic review and meta-analysis. BMJ Open, 15(5), e087340.
Lowe, D. T. (2017). Cupping therapy: An analysis of the effects of suction on skin and the possible influence on human health. Complementary Therapies in Clinical Practice, 29, 162–168.
Mehta, P., & Dhapte, V. (2015). Cupping therapy: A prudent remedy for a plethora of medical ailments. Journal of Traditional and Complementary Medicine, 5(3), 127–134.
Mohamed, A. A., Zhang, X., & Jan, Y. K. (2022). Evidence-based and adverse-effects analyses of cupping therapy in musculoskeletal and sports rehabilitation: A systematic and evidence-based review. Journal of Back and Musculoskeletal Rehabilitation, 35.
Moura, C. C., Chaves, E. C. L., Cardoso, A. C. L. R., Nogueira, D. A., Corrêa, H. P., & Chianca, T. C. M. (2018). Cupping therapy and chronic back pain: systematic review and meta-analysis. Revista Latino-Americana de Enfermagem, 26, e3094.
Wang, Y. T., Qi, Y., Tang, F. Y., idr. (2017). The effect of cupping therapy for low back pain: A meta-analysis based on existing randomized controlled trials. Journal of Back and Musculoskeletal Rehabilitation, 30(6), 1187–1195.
Zhang, Z., Pasapula, M., Wang, Z., Edwards, K., & Norrish, A. (2024). The effectiveness of cupping therapy on low back pain: A systematic review and meta-analysis of randomized control trials. Complementary Therapies in Medicine, 80, 103013.
Vzemite si čas zase
Masažni tretma je lahko prijeten način za sprostitev, zmanjšanje občutka napetosti in trenutek odmika od vsakodnevnih obremenitev.
NAROČI MASAŽO →